Ekskurzije

IZLET U3 V PREKMURJE

Dan  mladosti,  kot se ga radi spominjamo, je bil čisto  pravi datum za izlet nas »mladince«, ki pa smo si namesto štafete omislili čisto pravi izlet v Prekmurje.

Ciljev je bilo več, začeli pa smo na počivališču v Tepanjah s kratko pavzo za kavico in hiter zajtrk za tiste bolj lačne, nato pa smo se odpravili v Lendavo.

Najprej  pa smo si ogledali  gledališko in koncertno dvorano v Lendavi,  odprto od leta 2004 in delo znanega in  mnogokrat nagrajenega madžarskega arhitekta  Imreja Makovcza. Dvorana slovi po nenavadni arhitekturi in odlični  akustiki, kar smo preverili ne le z Nadino predstavitvijo dvorane, marveč tudi z Vidinim petjem, ko ni obžalovala ničesar. Tudi mi nismo, priznam.

Po krajšem vzponu na grad, so nam s kratkim filmom najprej predstavili zgodovino Lendave  in njene znamenitosti, nato pa smo si lahko ogledali, žal brez vodstva, tako stalno  razstavo, celo zelo lepo zbirko metuljev smo videli, pa imenitno razstavo  originalnih ilustracij del Salvadorja Dalija in sicer odlomki iz Biblije, Carmen in Don Kihota.

Na podstrešju, žal v povsem neprimernih svetlobnih razmerah, pa smo si lahko ogledali naravnost neverjetno zbirko male plastike  vseh sodobnih slovenskih kiparjev in kipark. Res škoda, zaslužile bi si lepše prostore.

Po kulturnem vložku smo se podali na  razgledni stolp Vinarium. Velika večina nas ga je poznala le  iz TV oglasa, nas pa je s svojimi 44 metri višine še kako  zanimalo, kam vse se vidi.

Gneča za karte in vstop v dvigalo je bila grozovita, kajti kar nekaj avtobusov je prišlo tja, tako kot mi, okrog poldneva  in čakanje je bilo neizbežno. Razgled je bil čudovit, tudi z vremenom smo imeli srečo, le z vetrom ne in še najbolje so jo odnesli  tisti s plešo, zato se nihče na stolpu ni zadržal ravno dolgo. Sama kljub obljubi in teleskopu Blatnega jezera nisem videla, ampak menda bo že veljalo, da se  ga vidi, če veš, kam gledati. Na samem stolpu pa so na ograji  vklesane smeri in kraji tako v Sloveniji, Madžarski, Hrvaški in še kam.

Po kratkem okrepčilu smo se odpravili v Dobrovnik, da bi si ogledali tropski vrt in  pa seveda orhideje, kar je bilo za nas ženske, ki smo bile seveda v večini, prava paša za oči.  Pokazali so nam naravni habitat  za orhideje, zanimivi pa so bili tudi razne praprotnice, bananovci, kavovec, poper, papaja, poinciane in pa seveda takratna atrakcija: cvetoče vzpenjave  vanilij orhideje, ki so jih morali opraševati ročno, s čopičem, ker kolibrijev tam pač (še) nimajo.

Na koncu sila zanimivega ogleda smo dobili vsak po en okrasni lonec za orhideje, kar nekaj pa nas je kupilo še kakšen lonček ali vejice odrezanih za domov. Res je bila to prava paša za oči, ob vseh barvah in oblikah.

Ker pa se je ura bližala tretji, je bi že skrajni čas za obisk gostilne Lipot našega rojaka Tončija, ki nas je prišel ob prihodu pozdraviti, nato pa smo se posvetili pravemu prekmurskemu kosilu – bograču in gibanici.

Ko smo popili  in pojedli, smo se odpravili domov, spet s postankom na počivališču v Tepanjah in proti sedmi zvečer nas je naš prijazni šofer razvozil na najbližja postajališča.

Že v avtobusu, na poti nazaj, smo složno ugotovili, da je bil izlet povsem po meri večine udeležencev: ne preveč natrpan in ne preveč naporen, vesel in radoživ, tako kot se za nas »mladince« spodobi.

Zahvaliti se moramo najprej Nadi Hauptman za organizacijo in vodenje, hrastniškemu županu  gospodu Jeriču za sponzorstvo, gospodu Marjanu Pergarju za organizacijo sponzorstva, našemu neutrudnemu Pavletu Ambrožu  pa za skorajda 400 fotografij, ki jih lahko dobite s ključkom pri Nadi Hauptman na sedežu društva in pa seveda našemu šoferju Štefanu za varno in prijetno vožnjo.

In kaj reči za konec? Če se nam niste mogli ali hoteli pridružiti, je tole le kratek opis resničnega dogajanja, drugič se nam raje pridružite!

Aleksandra Povhe

 

OGLED TOVARNE ZDRAVIL KRKA V NOVEM MESTU

V soboto, 08. aprila 2017, smo bili povabljeni na dan odprtih vrat v Krko .

Nabralo se nas je kar precej radovednežev,   en avtobus  v Hrastniku s 43 udeleženci in  45 prijavljenih iz Trbovelj.  Odhod iz  Trbovelj je bil ob 8.15, peljali pa smo  se preko Bogenšperka na Bič in nato po avtocesti do Krkinih obratov.

Izleta se niso udeležili le člani U3, marveč so bili povabljeni tudi člani drugih društev, od aktiva kmečkih žena iz Hrastnika, do Hortikulture iz Trbovelj, pa Hrbteničarji in 2 članici iz Mladinskega centra Hrastnik.  Pri tem je bila seveda sila uspešna naša Romana Užmah, brez katere ni seveda nič.

Sprejem V Krki je bil resnično lep,  za zajtrk toplo sveže pecivo, ajdov kruh z ocvirki, kavica, čaj, voda  in mnogo  vodičev s prijaznimi navodili in razlagami. Po tem je sledil ogled skupin s po 30  ljudmi, kolikor jih je z lahkoto šlo v panoramsko dvigalo,  s katerim smo si ogledovali različne faze proizvodnje,  vse od obrata za pripravo surovin, do oddelkov za stiskanje oz. tabletiranje pa do pakirnice in skladišča. Za konec smo obiskali še predstavitev njihovega razvojnega oddelka..

Precejšen vtis na nas obiskovalce je naredilo visoko regalno skladišče, ki bi zlahka  napolnilo kar 250 tovornjakov. Seveda je v celoti avtomatizirano, sega pa kar 10 etaž visoko.

Vmes smo si ogledali še dva filma, ki sta prikazovala razvoj Krke, ki ravno letos praznuje 60-letnico.

Razvoj je vsekakor impozanten, kakor tudi pritiče enemu največjih proizvajalcev generičnih zdravil , kar Krka tudi je.

Ob koncu so nam pripravili meritve pritiska, sladkorja, strukturirane telesne mase (deleži mišic, vode in maščob v telesu  ) ter nas opremili z antistresnimi  kroglicami in boni za 10 % popust v njihovi lekarni, kar pa je bilo zaradi izjemnega navala obiskovalcev skorajda misija »nemogoče«.

Sledila je še pogostitev  v njihovem šotoru,  zares v stilu »Mizica pogrni se«, kjer so pripravili vse, od jedi na žlico, čevapčičev , sadja, sladic, solat, pa vse  do sladoleda.

Ker smo imeli že prej dogovorjeno malico v gostišču JAP pri Temenici, smo se odločili, da jih ne pustimo na cedilu in smo si privoščili še postanek tam, tudi ob kozarčku vina in kavici.

Na poti nas je z vici razveseljevala hortikulturnica gospa Albina Podbevšek, ki je bila bistveno bolj učinkovita pri našem sproščanju, kot pa vse antistresne kroglice.

Saj verjamem, da lahko zdravila, tudi Krkina, pomagajo, ampak zares zdravi pa smeh in tega smo imeli obilo.

Upam, da bo naš izlet na dan mladosti v Prekmurje tudi tako uspel, ali pa še celo bolj!

Naš fotograf pa je bil neumorni Pavle Ambrož, slike pa tudi povedo svoje. Slike si lahko ogledate na našem Facebooku.

Saša Povhe

 

ZAKLJUČNI IZLET ČLANOV DRUŠTVA U3 – ŠTANJEL

V četrtek, 29.5.2014 se je v zgodnjih dopoldanskih urah 26 članov Društva U3 odpravilo z avtobusom na Kras, kjer nas je čakala degustacija kraških mesnin v najstarejši pršutarni na slovenskem krasu. Med kratkim predstavitvenim filmom smo okušali kraške suhomesnate dobrote in se po okusnem prigrizku in kapljici domačega terana oblekli v bela oblačila ter odšli še na lastne oči pogledat, kje se sušijo »kitare.« Izvedeli smo kako poteka izbor, priprava, sušenje in kontrola mesa in mesnin. O odličnem okusu kraških specialitet nas je prepričala že degustacija in po ogledu sušilnice smo se ustavili v dobro založeni trgovini pršutarne…

Odpeljali smo se naprej proti Štanjelu in po nekaj kilometrih vožnje v lepem sončnem vremenu prispeli do gradu Štanjel. Na grajskem dvorišču smo srečali vodiča, ki nas je odpeljal do razgledne točke pred cerkvijo svetega Danijela in nam na kratko opisal Kras in trdo življenje v tej pokrajini, ki ji stoletja kljubuje človek s svojo skromnostjo in vztrajnostjo.

Cerkev Sv. Danijela je bila zgrajena sredi 15. stoletja. Vodič nam je opisal obširno zgodovino Štanjela, ki je bil zaradi prometno-geografske in strateške lege pomemben že od mlajše železne dobe dalje in doživel največji razcvet v romanski dobi. Cerkev ima unikaten zvonik,tiaro, ki naj bi izražal pripadnost papežu in kamnit oltar, ki je delo štanjelskih kamnosekov. Današnjo podobo je dobila ob zadnji večji prenovi pred približno 300 leti, ko so jo za družinsko grobnico izbrali grofje Cobenzli.

Po ozkih štanjelskih gasah smo prispeli do tipične enonadstropne kraške hiše, narejene izključno iz kamna in si ogledali nekaj pripomočkov, ki so jih uporabljali štanjelci v tistem času. Pred hišo stoji 16 metrov globoka štirna, v katero se je po kamnitih žlebovih, ki so vidni še dan danes, stekala voda iz okoliških hiš. Nato nas je vodič popeljal še na ogled čudovite mojstrovine – Ferrarijev vrt. Počasi smo se vrnili na grajsko dvorišče, kjer nas je čakalo kosilo. Po obedu in kavi smo odšli do Fabianijeve domačije, kjer sta nas pred 6 stoletno staro murvo prijazno sprejela nova lastnika Fabianijeve rojstne hiše gospod in gospa Malgaj, naša rojaka iz Trbovelj in nas povabila v staro kaščo za (nepričakovano) obloženo mizo polno dobrot. Ga. Malgaj nam je predstavila zgodovino Fabianijevega posestva z vrtom. Nato smo, navkljub dežju, ki se je od kosila dalje vztrajno trudil, a nam izleta ni skazil, odšli na sprehod po čudovitem Fabianijevem posestvu, ki je v fazi obnove in se poteguje za priznanje evropske kulturne dediščine.

Čudovito posestvo, ki danes obsega 2 ha, se ponaša z vodnim virom, prav prodaja vode pa je bila, po pisanju Janeza Koželja in Andreja Hrauskyja v knjigi Maks Fabiani, Dunaj-Ljubljana-Trst, nekoč celo glavna dejavnost družine. Zbirališče pitne vode pa je Maks Fabiani zaradi pomanjkanja  le-te konec tridesetih let prejšnjega stoletja podaril Štanjelu oziroma tamkajšnjim prebivalcem.

Po končanem ogledu smo počasi odšli do avtobusa in se na poti proti domu ustavili še v vinski kleti Štok.

Polni močnih vtisov in dobrih okusov, smo se zadovoljni odpravili proti domu in s tem izletom zaključili naše študijsko leto.

 

KOROŠKA – ZAKLJUČNI IZLET ČLANOV DRUŠTVA U3

Dejavnostim, ki smo jih slušatelji U3 obiskovali v šolskem letu 2012/2013, smo dodali še zaključni izlet. Odločili smo se za ogled nekaterih znamenitosti Koroške.

Pokrajina, ki nas je spremljala na poti, je bila pomladno obarvana. Naše oči so se spočile ob pogledu na različne odtenke zelene barve.  V Tomaški vasi, kjer smo se najprej ustavili, smo si ogledali Herčevo žago in mlin, ki sta dobro ohranjena in sta doživela že veliko zgodb. Brez mlinov in žag bi naši predniki težko preživeli. V današnjem času pa je moka iz domačih mlinov še posebno cenjena.

Posebnost tega dela Slovenije je staroslovansko grobišče pod cerkvijo Sv. Jurija na Legnu. V cerkvi so steklena tla, zato smo morali obuti copate. Z njimi smo zaščitili tla. Poslušali smo razlago o nastanku in razvoju cerkve. Okolica cerkve je lepa, od nje se vidi daleč naokoli.

Pred cerkvijo nas je že čakala prijazna vodnica, ki je bila z nami preostali čas izleta. Vodila nas je po Slovenj Gradcu in nam razkazala mestne znamenitosti.

Pred Koroškim pokrajinskim muzejem, ki je bil ustanovljen leta 1951, stoji Venetski konj Oskarja Kogoja. Stilizirana oblika konja odraža njegovo poduhovljeno naravo. Malo naprej je umetniško delo Mirsada Begića. Prikazuje slikarja Tisnikarja, mrtvaški voz ter vrana, ki sedi na njem. Tisnikar je bil slikar samouk, ki se je slikarsko izoblikoval pod mentorstvom akademskega slikarja Karla Pečka v Slovenj Gradcu. Tisnikar je najbolj poznan po svojih upodobitvah krokarjev. V svojih slikah je upodabljal minljivost človeškega življenja. Njegova dela so skrivnostna in čarobna. So tudi preprosta in so odraz sveta preprostih ljudi.

V mestu je še Koroška galerija likovnih umetnikov, ustanovljena leta 1957. Na robu starega mestnega jedra pa stoji dvorec Rotenturn. V starem mestnem jedru je še cerkev Sv. Elizabete. V notranjosti, ki je opremljena v baročnem stilu, so že gorele svečke, ki so jih prižgali obiskovalci, ki so bili tu pred nami. Tudi nekateri izmed nas smo prižgali svečke. Komu so bile namenjene, ve vsak udeleženec sam.

Z več kot dve stoletji in pol staro dediščino medičarske, lectarske in svečarske obrti smo se srečali v hiši mojstrovin Pergar. Različni izdelki so bili zelo lepi. Mi smo kupovali energijske sveče, medenjake, naravne žele bonbone, lizike in še kaj.

Na eko turistični kmetiji Plesnik smo pojedli okusno kosilo.

Seveda Koroške ni brez pisatelja Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca. Spomenik, delo Stojana Batiča, prikazuje pisatelja, ki zre v Kotlje, njegovo rojstno vas. V bližini je Prežihova bajta, ki ohranja podobo tradicionalne koroške arhitekture in je kulturni spomenik. Obnovili smo znanje o pisatelju, si ogledali ohranjeno razstavljeno gradivo in se napotili dalje proti Ivarčkemu jezeru. V dvojicah ali skupini smo ga obhodili in ugotavljali, kako lepa je Koroška. Obogatile so nas kulturne in zgodovinske znamenitosti, ki smo si jih ogledali na tem prijetnem in poučnem izletu.

Zapisala Kristina Hribar
Članica U3, udeleženka izleta

 

IZ ZASAVJA PROTI SLOVENSKI ISTRI – Celodnevni izlet/ekskurzija članov Društva U3,  UTŽO Zasavska regija

April je mesec dežja, a nam je naklonil sončen dan. Zgodaj zjutraj se nas je dvaintrideset članov Društva U3 iz Trbovelj, Hrastnika in Zagorja odpeljalo z avtobusom proti Slovenski Istri. V istrskem narečju nam jo je na prijeten in zanimiv način predstavil vodnik Matjaž Primc s Turistične agencije AUTENTICA, ki se nam je pridružil na Kozini.
Naše popotovanje smo pričeli na vrhu Kraškega roba. Na samem robu kraške stene stoji grad Socerb. Od tu se nam je odprl razgled na gričevje Slovenske Istre, obalna mesta in Trst s tržaškim zalivom. Ob pogledu na Trst sem pomislila na pisatelja Borisa Pahorja, ki se je tu rodil, na njegovo Nekropolo in druge romane. Vredno se je poglobiti vanje!
Na tej čudoviti razgledni točki smo imeli dopoldansko malico. Prijazen domačin nam je pripravil domače aperitive in figovo marmelado. Z aperitivi smo se ogreli, z marmelado pa posladkali. Oboje je bilo zelo dobro, vse smo popili in pojedli.
Nato smo šli peš do bližnje Svete jame. V njej se nahaja edina podzemna cerkev na Slovenskem, vidni so tudi ostanki vinske kleti iz srednjega veka. Vina pa v kleti ni bilo. Pri hoji po jami smo si svetili s svetilkami, ki nam jih je razdelil vodnik pred vhodom v jamo.
Legenda pripoveduje, da je v 3.stol. živel v jami tržaški mučenec in svetnik Socerb. Tu se je skrival dve leti pred preganjalci. Potem so ga odkrili in ubili.
Iz jame smo se po isti poti vrnili do avtobusa. Grelo nas je sonce.
Naslednji postanek smo imeli v Ospu, eni najstarejših istrskih vasi. Nad vasico se dviga kompaktna stena, oblikovana v podkvasto obliko. Po steni se vijejo plezalne poti z različnimi imeni. Po eni izmed njih je plezalo dekle. Opazovali smo jo in občudovali njen pogum.
Obrambni stolp, eden najbolje ohranjenih utrdb na Kraškem robu, cerkev Sv. Helene in Prkičevo hišo pa smo si ogledali v vasi Podpeč. Prkičeva hiša je danes vaški muzej, včasih pa je bila kamnoseška delavnica mojstrov Andreja in Benka iz Sočerge.
V preteklosti življenje v istrskih vaseh ni bilo lahko. Poleg moških so za preživetje skrbele tudi ženske. Imenovale so se Šavrinke. Hodile so po vaseh in hribih, pobirale jajca in jih prodajale v Trstu ali Kopru. To so bile jajčarice. Ženske so bile tudi krušarice in perice.
Preteklost je ohranjena tudi v cerkvah. Njihovo notranjost krasijo freske, delo človeških rok, ohranjeno do današnjih dni. Občudovanja vredne so freske v cerkvici Sv. Trojice v Hrastovljah iz leta 1490. Med njimi je najbolj znan “Mrtvaški ples”. Naslikal ga je Janez iz Kastva. To je podoba plesa ali sprevodov, v katerih so po stanovih razporejeni živi ljudje, skeleti mrličev in smrt sama. Freska pove, da smo pred smrtjo vsi enaki.
V Kubedu, kjer je leta 1870 potekal znameniti kubejski tabor, pomemben pri narodnem prebujanju istrskih Slovencev, nas je pričakala prijetna domačinka s košaro špargljev. Z njo smo se pogovarjali in pokupili vse šparglje, Šparglji so pomladna zelenjava in veljajo za delikatesno in tudi za zelo zdravo živilo. Izvedeli smo tudi, kako se pripravljajo šparglji.
Nazadnje smo se še sprehodili po travniku Kraškega roba. Izlet smo pričeli z razgledom in ga tudi zaključili s prekrasnim pogledom na bližnje slovenske in hrvaške zaselke proti Buzetu. Seznanili smo se tudi s partizanskim bunkerjem. Vse to je v bližini vasi Sočerga, ki leži tik ob slovensko-hrvaški meji in je bila naša zadnja izletniška točka.
Seveda pa moram nameniti nekaj besed tudi istrskemu kosilu v domači gostilni v bližini Hrastovlja.
In kaj smo jedli?
Odlično istrsko mineštro – bobiči in odličen kruh v obliki rožice, ki so nam ga postregli na lesenem krožniku. Pojedli smo še ombolo in klobaso s prilogo ter jabolčni zavitek. Vse skupaj smo zalili z refoškom ali kako drugo pijačo. Vsem nam je teknilo!
Izlet je bil res dobro pripravljen in zanimiv. Znanju o Slovenski Istri smo dodali veliko novih vsebin.

Nelda Štok-Vojska, diplomirana sociologinja, pisateljica, pesnica, pevka in kmetica pa je o Slovenski Istri zapisala takole:

Kamor voljka zeleni,
volje v kamen se cedi,
kamor mandole gunjajo
en skrgati skrabatajo,
kamor zabori Rokava en
Rižana k murji plava,
kamor remeni zenestra,
tam je nasa Istra destra.

Zapisala Kristina Hribar, članica U3